Zeliščarski kotiček – NAVADNI HMELJ

NAVADNI HMELJ    (Humulus lupulus) 

Botanično uvrščamo hmelj med dvokaličnice, v red koprivovcev (Urticales), kamor spada tudi navadna kopriva, in skupaj s konopljo v družino konopljevk (Cannabaceae). 

Hmelj je zelnata trajnica, ovijalka. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da na eni rastlini najdemo le moške ali le ženske cvetove. Hmelj, ki ga danes gojimo, izhaja iz divje rastočih hmeljev Evrope in zahodne Azije. Navadni hmelj uspeva na vlažnih in senčnih nabrežjih ter gozdnih obronkih. 

Listi hmelja so zelo podobni listom vinske trte in so razvrščeni nasprotno po dva. List je svetlo do temno zelen in na obeh straneh dlakav. Lahko je krpaste ali srčaste oblike. Ima od 3 do 5 krp. Rob je nazobčan. Oblika, število in velikost zobcev pa so odvisni od vrste hmelja. Na otip so listi raskavi kot smirkov papir.

Hmelj običajno razmnožujemo z ukoreninjenimi sadikami, ki jih pripravimo iz dela stebla.  

Gojenje in uporaba hmelja v zdravilne namene 

Rastline so imele že v preteklosti pomembno vlogo v človeški prehrani, kasneje tudi v ljudskem zdravilstvu. Ljudi so od nekdaj mučile različne tegobe in za odpravo teh so imeli v davni preteklosti na voljo le zelišča. Prvi pisni dokazi o uporabi zelišč izhajajo iz Babilona, antične Grčije, Rima, Kitajske in Indije.  

V Evropi in izven nje so hmelj uporabljali v zdravilstvu že pred več stoletji. Zdravilne učinke hmelja so odkrili stari Grki in Rimljani. Uporabljali so ga za čiščenje krvi, izboljšanje prebave in zdravljenje črevesnih težav. Odkrili so tudi njegov diuretičen učinek.  

Kitajski zdravniki so ugotovili, da hmelj uničuje bakterije, ki povzročajo tuberkulozo, in so ga zato uporabljali za zdravljenje tuberkuloze, skobavosti in driske. Arabski zdravnik Mesué je uporabljal hmeljev sirup za odpravljanje težav z žolčem in za čiščenje krvi. Uporaba zelišč, tudi hmelja, in njihovo preučevanje pa se je najbolj razmahnilo v srednjem veku. Največ zaslug za to so imeli samostani, znotraj katerih so bili veliki vrtovi, zasajeni z zdravilnimi rastlinami. Zanimivo je, da so v preteklosti uporabljali v zdravilne namene le lupulinski prah, katerega učinek je bil močnejši in je tudi hitreje deloval. Danes lupulinski prah, ki ga nekateri imenujejo tudi hmeljeva moka, uporablja farmacevtska industrija za pripravo hmeljevih pripravkov v obliki kapsul. Hmelj je danes pomembna sestavina mnogih zdravil rastlinskega izvora, ki so namenjena spodbujanju spanca, lajšanju tesnobe, stresa in melanholije, pa tudi pripravi številnih kozmetičnih izdelkov. 

Gojeni hmelj lahko raste kot monokultura na istem mestu 25 in več let, divji hmelj pa več kot 30 let. Ima pa divji hmelj prednost pred gojenim, saj je bolj odporen na različne bolezni in škodljivce. Tako kot pri vseh zdravilnih rastlinah se moramo tudi pri hmelju držati osnovnih pravil nabiranja, sušenja in shranjevanja. Hmelja, ki ga bomo uporabljali v zdravilne namene, kozmetiki in kulinariki, ne nabiramo v gojenih nasadih, kjer pridelujejo hmelj za potrebe pivovarske industrije, saj ne sme vsebovati težkih kovin in ostankov fitofarmacevtskih snovi. Najbolje je, da ga zasadimo sami in gojimo podobno kot ostala zelišča. Za lastne potrebe bomo imeli dovolj eno do dve sadiki hmelja.  

V zdravilne namene uporabljamo lepe rumeno zelene hmeljeve storžke, ki jih nabiramo pozno poleti, teden pred njihovo tehnološko zrelostjo, ko še niso popolnoma zreli in dokler so v njih še z lupulinom bogate žleze. Nabiramo jih v suhem, sončnem vremenu, ko ima rastlina največjo moč. Nikakor ne zjutraj, ko je še rosa, in tudi ne takoj po dežju in v megli. Rjavo rdeče obarvanih ali kako drugače poškodovanih storžkov ne nabiramo. 

Pri nabiranju moramo biti zelo pazljivi, ker se prah hitro strese, pri sušenju pa moramo paziti, da ostanejo storžki celi. Nabrane storžke takoj po nabiranju razsujemo na čisto podlago, na papir ali leso za sušenje. Med sušenjem jih večkrat na rahlo premešamo in zamenjamo vlažno podlago. Posušimo jih na hitro, v senčnem, temnem, zračnem prostoru, najbolje na zračnem temnem podstrešju, da obdržijo lepo zeleno barvo in ohranijo vse sestavine. Če jih sušimo na prostem, jih sušimo v senci, nikdar na soncu. Sonce in močna svetloba uničita učinkovine v hmelju. Čez noč in v primeru dežja jih ne puščamo zunaj. 

Čas sušenja je različen, običajno pa morajo biti storžki suhi v treh do štirih dneh. Po sušenju jih hranimo v stekleni posodi iz temnega stekla ali v keramičnih posodah, ki se dobro zapirajo, in v prostoru, kjer ni direktnega sonca, vlage in temperaturnih nihanj, kot velja za vsa zelišča.  S pravilnim načinom hranjenja preprečimo oksidacijo lupulina in hmelj ostane uporaben eno leto, v nasprotnem primeru se zmanjša zdravilna moč hmelja. 

Celoten prispevek je dostopen članom društva Samooskrbni.net na članskem portalu, v zavihku ZELIŠČARSTVO (Zdravilne učinkovine v hmelju in njihovo delovanje,  Uporaba in previdnost pri hmeljevih pripravkih, Zeliščna blazina za pomiritev in boljši spanec, Čaj za boljše počutje, Hmeljev čaj za želodec za pospeševanje prebave, Čaj za lajšanje predmenstruacijskega sindroma PMS, Čajne mešanice za pomiritev in spanec, Hmeljev sirup, Hmeljeva tinktura, Tonik za poškodovane lase, Kopel, Medena kopel, uporaba hmelja v kulinariki...)