Že kot otroku mi je babičin vrt dobesedno rešil življenje, ko so me morali zaradi bolezni namesto v vrtec poslati na vas.
Prav na ta vrt sem se vrnila, ko sem bila stara 20 let. Na njem sem preizkušala za tisti čas revolucionarne metode permakulturnega bio vrtnarjenja, sosedje pa so redno preskakovali ograjo in preverjali, ali gojimo tudi kaj prepovedanega.

Vmes sem spoznavala tudi, kaj mi lahko ponudijo svetovne metropole, in ugotovila, da blišč in vrvež mesta ne moreta izpolniti mojih potreb po lepoti, harmoniji in ustvarjalnosti. Vedno sem pogrešala ravno ta občutek »veselja v peskovniku«, ki sem ga nosila v spominu iz ranega otroštva.

Ker sem se pri vrtnarjenju v Sloveniji srečala s precej »izzivi« (beri: srnami, zajci, voluharji, snegom v juniju, zmrzaljo v septembru in preveč poslovnimi potmi, ko vrt ni hotel počakati), me je to sililo tudi v preizkušanje številnih inovativnih rešitev. Tako sem se tudi naučila, da Googlu ne gre vedno verjeti.

Ker sem najbolj trpela zaradi prekratke vrtnarske sezone, sem desetletje preizkušala visoke grede, tople grede, rastlinjake … in upam, da vam bodo prav te izkušnje v pomoč, da boste hitreje prišli do učinkovitih rešitev zase.

Že nekaj časa smo na posesti, ki meri 1,6 ha (od tega je 200 m2 vrta), v precejšnji meri samooskrbni s sadjem in zelenjavo in nam postaja vse bolj jasno, zakaj so egipčanski svečeniki nad vhode v svoje hrame zapisali: »Ne jej hrane, ki jo je pridelal suženj.« Ko boste jedli svojo hrano, boste tudi vi vedeli, zakaj.

Vse, kar so me naučili starši, ko sem kot mestno dekle nejevoljno preživljala popoldneve in vikende ob delu na družinski kmetiji v bližnji vasi in na domačem vrtu, mi je prišlo še kako prav, ko sem si ustvarila svojo družino. Znanje o zdravi prehrani nabiram, že odkar vem zase, zelo intenzivno in poklicno pa dve desetletji. Nenehno se učim, preizkušam nove kulinarične, vrtnarske in kmetijske ideje v praksi ter to znanje prenašam dalje v člankih, knjigah, na predavanjih in delavnicah. Preselili smo se namreč na poligon – lastno hišo z velikim obhišnim sadnim in zelenjavnim vrtom. Ob srečanju z Abrahamom so se mi izpolnile sanje: želja in namera, da lahko vse, kar nosim v sebi, udejanjam in predajam v še večji meri, v Vrtu okusov, naši mladi kmetiji. Kmetujemo sonaravno, redimo kokoši, ki živijo v sožitju z mini ovčkami. Imamo tudi izkušnjo s čebelarstvom. Trudimo se, da bi delovali kot organizem, zato skrbimo za tokokrog življenja, ustvarjamo komposte in skrbimo za pestro življenje v tleh, kjer rastejo naše rastline. Smo samooskrbni tudi glede energije in za potrebe črpanja namakalne vode iz vrtine izkoriščamo energijo sonca. Roko na srce, kar zadeva ekonomsko plat, smo na neznani poti. Glede srčne plati, pa je jasno vse. Znajdemo se tudi v slepi ulici, a tudi to je potrebno, saj brez dneva ni noči! Življenje je učna ura, kjer se učimo ravnovesja. Želim si, da bi skozi vse svoje aktivnosti, tudi z objavami na socialnih medijih in delavnicami ter dogodki doživetij na kmetiji, ustvarjala navdih drugim, da naredijo pozitivne spremembe v svojem življenju in živijo polnovredno – preprosto naravno.

Naenkrat hrana ni več samoumevna stvar s police, ampak rezultat dela, časa, potrpežljivosti in nege. In v tem procesu se rodi poseben mir – občutek, da si povezan z življenjem na bolj prvinski, resničen način. A še lepši od tega občutka je trenutek, ko ugotoviš, da nisi sam. Ko se povežeš v društvo Samooskrbni.net in ob tebi stojijo ljudje, ki čutijo podobno. Ljudje, ki ne gledajo le na hitrost in dobiček, ampak na odnos, na skupnost, na smisel. Med njimi ni potrebe po pretvarjanju. Pogovori tečejo bolj iskreno, tišina ni neprijetna, pomoč pa pride naravno, brez preračunavanja. Takšna bližina ustvarja občutek varnosti, ki ga je težko najti drugje. Povezani v lokalnem timu Šota izmenjava dobrih praks in dobrin ni le praktična rešitev – postane način življenja. Ko nekdo prinese višek sadik in semen, drugi pa v zameno svežo zelenjavo, se ne izmenjujejo le stvari. Izmenjuje se zaupanje. Vsako dejanje nosi v sebi sporočilo: “Vidim te. Cenim te. Lahko se zanesem nate.” Denar v takih trenutkih izgubi svojo hladno vrednost, saj ga nadomesti nekaj toplejšega, bolj človeškega. In vendar tak način življenja ni popoln. Včasih zahteva več truda, več usklajevanja, več potrpežljivosti. Pridejo dnevi, ko stvari ne uspejo, ko pride do nesoglasij, ko narava pokaže svojo nepredvidljivo plat. A prav v teh trenutkih se pokaže prava moč skupnosti – v sposobnosti, da si pomaga in deli. Morda zato bistvo ni v popolni samooskrbi ali popolni enotnosti, ampak v ravnovesju. V tem, da si dovolj neodvisen, da stojiš na svojih nogah, in hkrati dovolj odprt, da sprejmeš druge. In prav v tej izbiri se skriva nekaj izjemno lepega – občutek pripadnosti, ki ga sodobni svet pogosto pozabi, a ga človek v sebi vedno znova išče. Da si del nečesa živega, iskrenega in resničnega, kar v Društvu Samooskrbni.net vsekakor smo.

Nevenka Novakovič je zastopnica društva in mentorica lokalnega tima Šota.

Že leta me boli, ko gledam, kako dovoljujemo, da se naša lepa pokrajina pozidava ali zarašča, da izgubljamo domača semena, in predvsem, da izgubljamo zavedanje o potencialih naše lepe domovine, ki nam omogoča veliko bolj bogato, naravno in zdravo življenje, kot ga imamo danes.
Živimo v rajskem vrtu, v naši lepi Sloveniji, zato ni potrebe, da bi bili lačni in nezadovoljni. Vse imamo – prazna stanovanja, zapuščene kmetije, možnost, da si sami ustvarimo delovna mesta.

Samooskrba ni le pot do suverenosti naših želodčkov, na njej sloni tudi suverenost naših misli. Tisti, ki mora drugega prositi za hrano, ne more pričakovati, da mu bo dovoljeno misliti s svojo glavo.
Če želimo ohraniti deželo svojih prednikov, je samooskrba naš temeljni kamen. Zagotovo bo prihodnost še bolj zahtevna, zato potrebujemo še več povezovanja, dobro organizacijo in sposobnost odzivanja na izredne situacije.

Preveč ljudi le tarna, diskutira, analizira – treba pa je nekaj storiti in zemlja nas odlično uči, kako lahko vizije postanejo stvarnost: tako da seme v pravem trenutku damo na pravo mesto in ga potem skrbno negujemo.

Energijo in navdih mora vsak človek najti v sebi. Mene navdihujejo čudovite priložnosti za lepše življenje, ki jih je vsepovsod ogromno. Le videti jih moramo.

Kalček iz vrtnarskega semena v meni je vzklil na babičinem vrtu, kjer sem še kot cicibanka imela svojo gredico z redkvicami, korenčkom, grahom in jagodami. Kot mestni otrok štajerske prestolnice sem nato "na polno" začela vrtnariti na vrtu staršev, ob hiši, kamor smo se preselili po končani gimnaziji. Od takrat naprej je vrt moja strast, meditacija in poligon za raziskovanje. Po skoraj 40 letih aktivnega neprofesionalnega vrtnarjenja sem pustila sicer dobro plačano službo in šla za svojim srcem ter se samozaposlila. Takoj po tem sem se pridružila ekipi Društva Samooskrbni.net, najprej kot mentor velikega mariborskega lokalnega tima, nato kot koordinator vseh mentorjev društva in desna roka Sanje Lončar. Danes aktivno sodelujem v društvu, ki mi pomeni mojo veliko družino.

Društvo predstavljam tudi kot predavateljica o samooskrbi in vrtnarjenju. Skupaj s čudovito ekipo društva in člani, kjer vsi govorimo isti jezik »zelenih prstov«, ustvarjamo in izvajamo veliko število pomembnih projektov za večjo suverenost in samooskrbo v Sloveniji. Moje poslanstvo, predajanje lastnega bogatega znanja in izkušenj v obliki delavnic za vzgajanje lastnih sadik in pridelavo lastnih ekoloških semen, udejanjam z največjim veseljem. 

Zdrava in na lastnem vrtu pridelana ekološka hrana ter doma pečen kruh iz žit, ki jih Samooskrbni skupaj pridelamo sami, je zame največji privilegij ter zagotovilo, da se nam za prihodnost ni bati. 

Izjemno velika prednost društva je naše mreženje znotraj celotnega društva, še bolj pa povezovanje na lokalni ravni, kar člani z veseljem spoznavamo po dveh letih delovanja Samooskrbni.net.

V otroštvu sem živela na podeželju in ves čas opazovala delovanje narave. Na manjši kmetiji je bilo vse povezano med seboj in to sem vedno znova doživljala kot čudež.

Potem sem šla v tujino, kjer sem naravo opazovala skozi oči visoke znanosti in ves čas želela to visoko znanost povezati z realnostjo. Motilo me je pisanje člankov samo zaradi točk in kopičenje navideznega znanja s citiranjem tega, kar so napisali drugi, ki pogosto niso imeli neposrednega stika z realnostjo.

Prav ta življenjskost, torej to, da mora biti znanje živo, da mora biti povezano s prakso in da morajo rezultati znanja služiti za uporabo v življenju, me je privedlo do tega, da sem začela na zelo skromni zemlji preizkušati teorijo. Kar hitro sem ugotovila, da veliko teorije ne drži, zato sem začela z novimi pristopi in tako prišla do znanj, ki jih lahko zdaj delim z drugimi.

Še dodatna spodbuda pa mi je bilo spoznanje, da je hrana v trgovinah zelo kemijsko predelana, da nima življenja in me le obremenjuje s strupi. Zato sem vzporedno z raziskavami začela pridelovati svojo hrano. Nerodovitno zemljo sem s pomočjo znanj biodinamike in permakulture »prevzgojila« v rodovitno in zdaj imam dvoje v enem: poligon za strastno raziskovanje in rodoviten vrt, ki nas hrani.

Domača družina zdaj hoče samo še hrano iz Dol in tudi meni je prešlo v navado, da pridelam čim več sama. Zato vsako leto uredim še kakšno dodatno gredico in mi je v veliko veselje, ko lahko uživam v uporabnem znanju, ga posredujem drugim in imam ob tem še zagotovljeno svojo samooskrbo.

Na Učnem poligonu Dole je možno doživeti več dimenzij samooskrbe, od povezanosti z zemljo, do razumevanja povsem novih znanj za preživetje v prihodnosti. Kdor ga obišče, gre zagotovo domov z novo motivacijo in življenjsko energijo za lastno samooskrbo na prav vseh področjih.

Od mladih nog me veseli vrtnarjenje, zato sem naredila srednjo vrtnarsko šolo in agronomijo, vendar nisem nikoli delala kot agronom. Danes vidim, da je bila to velika sreča, ker moji možgani nikoli niso bili programirani na format kemične industrije.

Vse svoje znanje sem uporabljala na lastnem vrtu, nato pa sem se vključila v društvo Ajda Sostro, kjer sem spoznala še, kaj lahko dosežemo, če upoštevamo znanja s področja biodinamike. S pokojno dr. Mihaelo Černe sva začeli spodbujati in učiti vrtičkarje o pridelavi zelenjave in vzgoji lastnih semen.

Po triletnem ciklusu predavanj in izmenjave doma pridelanih semen je nekaj kmetov dalo pobudo, da organiziramo pridelavo semen za trg. Tako je nastala mikro semenarska hiša Amarant, pod okriljem katere naši slovenski ekološki kmetje pridelujejo semena zelenjadnic. S skupnimi močmi tako uspevamo vsako leto več naših sort tudi uradno registrirati in jih tako zavarovati pred pozabo. Vse svoje strokovno znanje sem morala še krepko poglobiti, da lahko suvereno svetujem tako našim kmetom (pridelovalcem semen), kot tudi vsem, ki želijo pridelati zelenjavo za lastne potrebe in za trg. Zame so pomembni vsi, tako kmetje kot vrtičkarji in tudi »balkončkarji« oziroma tisti, ki si pridelajo vsaj osnovna zelišča na okenski polici.

Samooskrba je vsak dan bolj pomembna, zato je ohranjanje znanj s tega področja veselje in nuja hkrati.
Svoje znanje z veseljem prispevam tudi v društvu Samooskrbni.net, saj vem, da vrtnarjenje ni enostavno delo in da pogosto prav malenkosti odločajo o končnem uspehu (še posebej, če želimo imeti vedno svežo zelenjavo ne glede na letni čas).