Priročnik Zemlja – seme – prihodnost: »In jaz bom pazil«

V okviru pedagoške konference, dragocenem prostoru strokovnega dialoga sem na OŠ Franceta Prešerna Maribor imela priložnost s stanovskimi kolegi odpreti temo, ki se mi zdi v današnjem času ključna – kako učencem približati zemljo, semena in pridelavo hrane kot del njihovega razumevanja sveta.

Ob predstavitvi svojega priročnika Zemlja – seme – prihodnost: »In jaz bom pazil« sem izhajala iz prepričanja, da znanje o zemlji ni le del naravoslovja, temveč pomemben del vzgoje. Ne gre zgolj za informacije, temveč za odnos do narave, hrane in nenazadnje do lastne odgovornosti.

V razmislek sem ponudila vprašanja, ki jih kot pedagogi ne moremo več odlagati: kako govoriti o zemlji, da ne ostane le “umazana snov”, temveč postane prepoznana kot temelj življenja; kako učence voditi od idealizirane podobe narave k njenemu resničnemu razumevanju  in kako v pouk vključiti izkušnjo, ki presega učbenik.

Vedno znova se potrjuje, da imajo učitelji pri tem ključno vlogo; ne le kot posredovalci znanja, temveč kot tisti, ki s svojim odnosom oblikujemo pogled mladih na svet. Če želimo, da bodo prihodnje generacije razumele pomen zemlje, hrane in naravnih procesov, jim moramo to omogočiti skozi izkušnjo, pogovor in zgled.

Takšna srečanja razumem kot dragocen prostor strokovnega dialoga, kjer ne iščemo le odgovorov, temveč si upamo odpirati prava vprašanja.

Odziv s  predavanja, šolski zapis:

Strokovno predavanje o pomenu odnosa do zemlje, semen in samooskrbe

V četrtek, 23. aprila 2026, je na Osnovni šoli Franceta Prešerna Maribor v okviru pedagoške konference potekalo strokovno predavanje Ane Klemenčič, nekdanje učiteljice šole in članice vseslovenskega društva Samooskrbni.net.

Predavateljica je udeležencem predstavila nastanek in vsebino svojega priročnika Zemlja – seme – prihodnost: »In jaz bom pazil«, v katerem združuje znanje, izkušnje in primere dobrih praks. Publikacija predstavlja celostno izobraževalno gradivo, usmerjeno v spodbujanje učenja z naravo ter krepitev zavedanja o pomenu pridelave hrane, ohranjanja semen in odgovornega odnosa do okolja.

V predavanju je izpostavila pomen literature kot sredstva za razumevanje narave ter njeno vlogo pri razvoju okoljskega zavedanja. Pri tem se je oprla na izhodišča sodobne ekokritike kot interdisciplinarnega področja, ki preučuje odnos med literaturo in okoljem. Poseben poudarek je namenila razumevanju zemlje kot temeljnega življenjskega vira ter vlogi človeka kot njenega skrbnika. Izpostavila je tudi pomen razmisleka o tem, kako človek vpliva na zemljo in kaj ji vrača.

Pomemben del predavanja je bil namenjen vlogi vzgojno-izobraževalnega procesa. Predavateljica je poudarila, da imajo učitelji ključno odgovornost pri razvijanju celostnega razumevanja naravnih procesov in razlikovanju med naravnimi ter industrijskimi posegi v okolje. Ob tem je izpostavila pomen celostnih pristopov, kot so biodinamika, permakultura in pedagoška izhodišča Rudolfa Steinerja, ki spodbujajo razvoj odgovornega in trajnostnega odnosa do narave.

Opozorila je, da učenci sicer poznajo osnovne vire hrane, vendar pogosto nimajo dovolj poglobljenega razumevanja zemlje kot temeljnega vira življenja. Zemlja je mladim pogosto predstavljena kot nekaj oddaljenega, kar zahteva spremembo pedagoškega pristopa – od posredovanja informacij k izkustvenemu učenju in neposrednemu stiku z naravo.

Priročnik odpira številne aktualne teme, kot so podnebne spremembe, biotska raznovrstnost, kakovost tal in pomen semen. Hkrati povezuje različna področja učenja ter spodbuja interdisciplinarni pristop, ki vključuje naravoslovje, humanistiko, umetnost in izkustveno delo. Posebnost gradiva je tudi v tem, da realnih naravnih procesov ne idealizira, temveč jih predstavlja celovito in strokovno.

V zaključku je predavateljica poudarila, da sodobni vzgojno-izobraževalni proces potrebuje več poudarka na razvoju realnega odnosa do narave, razumevanju naravnih ciklov ter spoštovanju hrane in semen kot pomembnega dela naravne in kulturne dediščine.

Priročnik z vključevanjem različnih didaktičnih pristopov (dramski prizori, literarna besedila, strokovni prispevki) spodbuja razvoj kritičnega mišljenja in predstavlja kakovostno podporo pedagoškemu delu. Hkrati odpira širše vprašanje samooskrbe, ki vse bolj postaja pomemben dejavnik trajnostnega razvoja in družbene odpornosti.

Ana Klemenčič